TOMAŽ HUMAR kot najmlajši Zemljan s kolesom okoli sveta
Avtor: slovenci.si Datum: 19.11.2015
Dan po opravljeni maturi sem se imel namen odpraviti na pot okoli sveta s kolesom, napasti starostni rekord in postati najmlajši človek, ki je obkrožil svet, ob tem pa se imeti fino.. No, to ni ena izmed takšnih zgodb, na žalost ali na srečo, tega še ne vem, saj ima življenje pripravljenih veliko presenečenj takrat, ko jih najmanj potrebuješ.
Jabolko ne pade daleč od drevesa: Humarjev sin podira rekord
Če je Tomaž Humar v navpičih stenah sveta premikal meje mogočega in postavljal rekorde, je sedaj tudi njegov sin na poti, da svojo sled v svetu pusti tudi sam.
19-letni Tomaž je po 116 dnevih kolesarjenja na več kot pol poti do rekordnega uspeha, ko bo postal najmlajši človek, ki je sam prekolesaril zemeljsko oblo.
Tudi zanj ni nemogočih poti
Tomaž Humar mlajši po poti ekstremov svojega očeta?
Dan po opravljeni maturi sem se nameraval odpraviti na pot okoli sveta s kolesom, napasti starostni rekord te proge in postati najmlajši človek, ki je obkrožil svet, ob tem pa se še imeti fino.No, pa se ni zgodilo tako, na žalost ali na srečo, tega še ne vem, saj ima življenje pripravljenih veliko presenečenj za takrat, ko jih najmanj potrebuješ. Moja pot se ni začela 25. junija v Debrecenu na Madžarskem, kot sem načrtoval.
Med treningom 14. maja sem padel s kolesom na glavo, dobil 20 šivov in slamico, po njej sem naslednji mesec bolj pil, kot jedel.Končati šolo in opraviti maturo v manj kot mesecu, z 20 šivi po obrazu, je več kot umetnost! Na pot okoli sveta tudi pomisliti nisem hotel, preveč boli, če je nekaj, kar želiš, pred nosom, pa tega preprosto ne moreš imeti.
Sprijazniti se je bilo treba s porušenimi sanjami, s tem, da se moraš še učiti, ob tem pa ne veš, kako se bo vse skupaj zacelilo. Tudi nezmožnostjo treniranja zaradi šivov, izgubo številnih kilogramov, ker po slamici preprosto ne moreš normalno jesti. Nerad se spominjam teh dni. Ljudje okoli mene so trpeli, tudi zanje ni bilo lahko.
Po stopinjah očeta: 19-letni Tomaž Humar kolesari okoli sveta
Kot otrok je obiskal 30 držav po svetu – nekaj izmed njih več kot enkrat. Treniral je nogomet in se zaljubil v plezanje. Medtem ko se je družina mudila na počitnicah v Mehiki, je čisto sam preplezal Pico de Orizaba. Zdaj uresničuje nov izziv. Pri 19 letih želi prekolesariti pet celin (Evropo, Afriko, Severno Ameriko, Avstralijo, Novo Zelandijo in Azijo).
Za podvig bo potreboval več kot 200 dni. Potoval bo skozi 25 držav in na kolesu preživel 28.968 kilometrov. Celo potovanje pa bo dolgo 40.075 kilometrov. Svoj podvig je začel pred 125 dnevi v Debrecenu in po 12 urah in pol prikolesaril v Szolnok. Kot je zapisal v svojem dnevniku, ki ga vodi na spletni strani Tomazhumarbike.com, mu je prenočišče ponudil domačin. Humar namreč vse ureja sam.
Tomaž Humar kolesari okoli sveta
Tomaž Humar mlajši, sin prezgodaj preminulega vrhunskega alpinista Tomaža Humarja, je sredi drznega podviga. Postati želi najmlajši človek, ki je sam prekolesaril pot okoli sveta.
1. Med celotnim podvigom je treba uporabljati isto kolo oziroma okvir kolesa, razen v primeru tako hude poškodbe, da popravilo ni mogoče.
2. Vožnja v zavetrju ni dovoljena.
3. Startna in ciljna točka morata biti isti.
4. Pot mora potekati kontinuirano in v eni smeri. Vsaka vmesna vožnja v obratno smer se kaznuje z odštetjem od končne skupne razdalje.
5. Končna skupna premagana dolžina (ne le s kolesom) mora ustrezati dolžini ekvatorja, t.j. 40.075 kilometrov.
6. Uporaba zasebnih prevoznih sredstev (tudi taxijev) ali čarterskih letov ni dovoljena.
7. Prečkati je treba obe skrajni točki zemeljske oble (severno in južno).
Komaj 19-letni pustolovec iz Zagorice nad Kamnikom je v otroških letih obiskal 30 držav. Med družinskimi počitnicami v Mehiki je povsem samostojno preplezal 5636 metrov visok vulkan Pico de Orizaba, s čimer je jasno pokazal, čigava kri se pretaka v njem.
Letos pa se je podal na nov izziv – prekolesariti pet celin. Kot je zapisal na svoji spletni strani, pri tem še zdaleč ne gre le za ta rekord. V vsakem primeru bo namreč prvi Slovenec, ki je prekolesaril svet, premagana pot pa neprecenljiva življenjska izkušnja.
Tomaž je zemljevid poti začrtal od Kamnika do Kamnika, sicer pa startal natančneje v madžarskem Debrecenu, od koder je po petih dneh prispel v Zagorico nad Kamnikom. Italijo je zapustil trinajsti dan in se nato napotil proti Španiji. Sledil je let prek Atlantika proti Miamiju, nato pa kolesarjenje do Toronta in naprej proti Los Angelesu.
Trenutni rekord si lasti BritanecTom Davies, ki je letošnjega avgusta pot zaključil po 205 dneh, star 19 let in 314 dni. Za izboljšanje rekorda se mora Tomaž domov vrniti najkasneje 4. marca prihodnje leto. Iz Kamnika prek Tajske v Kamnik
Od tam je poletel na Novo Zelandijo, kjer je kolesaril od Aucklanda do Christchurcha. Sledil je krajši let do avstralskega Brisbane-a, od koder nadaljuje proti Perthu. 125. dan je zaključil v Adelaidi. Po Avstraliji ga čakajo Singapur, Malezija in Tajska. Pred Evropo bo nato moral premagati še Indijo, od koder bo letel do turškega Istanbula.
Tomažev podvig lahko podrobno spremljate na njegovi spletni strani http://www.tomazhumarbike.com/, kjer vsak dan objavlja tudi dnevnik s poti. Zelo vesel bo tudi finančnih donacij, saj se je podviga lotil brez sponzorjev.
Tomaž Humar v lovu za rekordom
Besedilo: Jasna Paladin Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. december 2015 / 12:06
Devetnajstletni Tomaž Humar, sin legendarnega in že pokojnega alpinista iz Zagorice nad Kamnikom, dokazuje, da jabolko ne pade daleč od drevesa.
Tako kot je za ekstremi in premagovanjem samega sebe stremel njegov oče, se tudi sam že spogleduje z avanturo, ki naj ji doslej še ne bi bilo para. Namerava namreč postati najmlajši Zemljan, ki bo prekolesaril svet.
Po 126 dneh kolesarjenja je mladi Kamničan že čez polovico svoje zadane naloge. Če mu uspe domov prikolesariti najkasneje do 4. marca prihodnje leto, bo rekord postavil pri devetnajstih letih in 313 dneh, tako pa premagal aktualnega rekorderja, Britanca Toma Daviesa, ki je bil po končanem kolesarjenju okoli sveta avgusta letos star devetnajst let in 314 dni.
A ne le da se Tomaž na poti sooča s številnimi izzivi, prav nič gladko se mu niso iztekle niti priprave na to veliko pustolovščino. Na pot se je sprva nameraval podati dan po opravljeni maturi na kamniški gimnaziji, vendar … »Moja pot se ni začela v Debrecenu na Madžarskem 25. junija, kot sem načrtoval, saj sem med treningom 14. maja padel s kolesom na glavo, dobil dvajset šivov in slamico, po kateri sem naslednji mesec bolj pil kot jedel.
Končati šolo in opraviti maturo v manj kot mesecu z dvajsetimi šivi po obrazu, to je več kot umetnost! Na pot okoli sveta tudi pomisliti nisem hotel, preveč boli, če imaš nekaj, kar želiš, pred nosom, pa tega preprosto ne moreš imeti. Sprijazniti se s porušenimi sanjami, s tem, da se moraš učiti, ob tem pa ne veš, kako se bo vse skupaj zacelilo. Nezmožnost trenirati zaradi šivov, izguba kilogramov, ker po slamici preprosto ne moreš normalno jesti … Nerad se spominjam teh dni,« je na svoji spletni strani, kjer tudi sicer vestno beleži svoja dnevna doživetja s poti, zapisal Tomaž Humar in priznal, da je v tem obdobju zanj dermatolog postal bolj reden kot njegova prehrana.
A kljub vsemu je takrat prav vse v svojem življenju podredil temu, da se vrne na kolo in odrine svojim sanjam naproti. Dva meseca je treniral na vso moč, saj je vedel, da bo na kolesu prebil tudi po deset ur dnevno, in ko je bila za njim še manjša operacija, je bilo v začetku avgusta končno vse nared za začetek projekta.
Tomažu, ki je po očetu podedoval ljubezen do gora in plezanja, v otroštvu pa je bil tudi navdušen nogometaš, je bil svet precej domač že preden se je odpravil na kolesarjenje po njem. Obiskal je že več kot trideset držav. Trenutno kolesari po Avstraliji, za njim pa je že na stotine, pravzaprav tisoče kilometrov po večjem delu Evrope, celotni Severni Ameriki in Novi Zelandiji, čaka pa ga še skoraj trinajst tisoč kilometrov po večjem delu Azije in celotnem Balkanu.
In ne, prekolesariti mu ni treba prav vsakega kilometra na kopnem, saj pravila pri postavljanju rekorda zahtevajo »le« premagati 29 tisoč kilometrov, brez vožnje v zavetrju, brez uporabe zasebnih prevozov in z uporabo zgolj enega okvirja kolesa, prav tako pa je treba tudi startati in končati na istem mestu.
Tomaž si je za cilj zastavil na kolesu preživeti 200 dni in na dan opraviti okoli 150 kilometrov, z izzivom pa se sooča povsem sam. »Z mislijo, da je moj projekt zanimiv in ima veliko potenciala, sem se obrnil na vsa večja podjetja, ki bi mi lahko pomagala. Z ničodstotnim odzivom sem dobil stoodstotno potrditev, da se lahko zanesem le nase! S podporo družine in pravih prijateljev lahko, a brez njih težko …
Nemogoče! Prodal sem vse, zbral veliko, vendar ta trenutek vem, da je to še vedno premalo za dokončanje projekta! Vem, da mi bo prej ali slej zmanjkalo sredstev, pa mi ni prav nič mar! Kjer je volja, je pot; volje imam preveč, ceste pa tudi ne bo zmanjkalo! Od kod samozavest, da se bo vse uredilo, ne vem, pa tudi ne vem še, če se bo. Se bo že moralo,« še pravi študent ekonomije in zaključi: »Kako dolgo še lahko, ne vem, obljubim pa, da ne bom odnehal, dokler imam nad srcem slovensko zastavo in svoje ime … To dvoje predstavlja čast, ki jo moram ubraniti, vsak dan … Znova in znova! Do vrha vsakega hriba, do konca vsake ceste!«
Tomaž Humar na poti h kolesarskemu rekordu – 3. avgust, Debrecen
Avtor: slovenci Datum: 3 dni nazaj.
Živo se spominjam prvega dne. Osredotočenost na vrhuncu, s pogledom bi lahko rezal. Madžarsko je zajel vročinski val, v Budimpešti je 38 stopinj že ob 10.00 zjutraj, jaz pa bel kot jogurt. Zadnje tri mesece sonca sploh videl nisem. Prvi dan prebijem na kolesu 12 ur in pol, saj ne najdem mostu čez Vislo, nihče ne govori angleško, da bi mi razložil, zakaj mostovi niso odprti.
Odspim štiri ure, zjutraj pa me pozdravijo opekline in vodni mehurji po rokah in nogah. “Super začetek!” si rečem in skočim na kolo. Naslednji dnevi minejo podobno, peklenska vročina, na kolesu prebijem več, kot bi moral, slaba logistika, za katero sem v prvi vrsti kriv sam, v Budimpešti me preseneti toča in ko prikolesarim v Slovenijo, se počutim kot cunja, na kateri piše po uporabi odvrzi.
Na Madžarsko sem se odpravil s tremi torbami in nahrbtnikom. Ko prispem v Kamnik, mi je tega, da sem natovorjen kot šerpa, dovolj. Vse pustim doma, vzamem le 35-lierski nahrbtnik, vanj zbašem najnujnejše stvari in že hitim proti italijanski meji. Zjutraj vstati in pogledati zadnjič proti domu za naslednjih 200 dni, objeti sestro in reči adijo, pri čemer sem vedel, kaj me čaka … od vsega me skoraj prelomi na pol.
Stisnem zobe in kot robot poganjam naslednjih osem ur. Preveč dobro se poznam, vedel sem, da ko se usedem na kolo in rečem adijo, ni poti nazaj in bom vztrajal, če bom le lahko. Edina pot nazaj je naprej. Ni odmora. Naslednja postaja Gardsko jezero, nato pa proti Genovi, kjer mi dobrodošlico zaželi poletno neurje. Premagam monaški klanec in že sem v Franciji.
Toulon, mesto, ki je proslavilo Napoleona, mene pa bi skoraj pogubilo … Zagazim v dva kilometra dolg 24-odstotni klanec. Razum mi pravi, naj stopim s kolesa in pot nadaljujem peš, nihče ne gleda, mirne vesti bi to lahko storil. Zdelo se mi je, da klanec predstavlja mojo pot, zato se ga odločim prekolesariti. Ko po pol ure dosežem vrh, se za mano zapodita dva psa.
Sopem za zrakom in skočim na prvo drevo. Dnevna doza adrenalina presežena! Počakam, da se ovčarja umakneta in naredim še preostalih 60 km. Prva velika mentalna zmaga. V Gemenos prikolesarim s kurjo poltjo in občutkom, ki se ga ne da kupiti. Za mano je najtežji in hkrati najlepši mesec v mojem življenju. Še nikoli se nisem tako zelo trudil.
Pravzaprav sem ugotovil, da se nikoli nisem. Ko si doma, v šoli ali v službi in misliš, da daješ vse od sebe … Največja laž! Preostanek Francije mine dokaj mirno, ujamem dober ritem, vse dokler ne prispem do vznožja Pirenejev, kjer se začnejo klanci in vijugaste ceste. Na francosko-španski meji mi sestra in prijatelji pustijo sporočilce. Kaj, bom obdržal zase.
V Španiji se počutim dobro, prispem v Barcelono, Pireneji so za mano. Še zadnjič rečem adijo, tokrat svoji mami, ki se je vračala proti domu. Besede so odveč! Pretrga se še zadnja vez od doma, naslednjič se vidimo čez pol leta. Vse do Valencije poteka brezhibno, celo čas za tek pred biki in La Tomatino mi ostane. Nato pa začutim pekoč občutek v levi ahilovi tetivi.
Za naslednjih sedem dni iz “one man band” do “one leg man” poganjam kolo praktično samo z desno nogo, kar povzroči celo vrsto drugih težav. Zadnjica trpi zaradi nepravilne drže, desno koleno poka, tetiva pa zelo počasi okreva. V Malago prispem nekaj dni pred letom, zato se odločim za enodnevni obisk Maroka.
Če bi vede,l kaj me čaka, bi dvakrat dobro premislil, ali je vredno. Begunska kriza iz prve roke; vsi bežijo v Evropo, ljudje brez ničesar in nikogar, žalostni prizori. Odkolesarim malenkost po Maroku in se vrnem na trajekt v Španijo. Ta dan zaključim ob treh zjutraj, povsem zbit in bogatejši za novo spoznanje: ceni to, kar imaš!
Slovenci, dvignite glave, to kar imamo mi, imajo redki, želijo pa vsi. Naslednje dni se poskušam čimbolj spraviti v red, vneti živci in ahilova tetiva so na meji obupa. Dan odhoda. Najprej štiri ure razstavljam kolo in ko vidijo, da sem rdeč kot paradižnik in mi ne gre, se vključi celoten hostel in mi “pomagajo” zategovati pedala še bolj, kot so bila.
Razlog: pedala na kolesu se vrtijo v nasprotno smer, kot kolesariš, in ko to ugotovimo, se režimo kot pečeni mački. Končno mi uspe zapakirat kolo. Oddam prtljago, se usedem na letalo, zaprem oči, se trikrat pokrižam, preden si upam pomisliti na najdaljšo etapo pred sabo: Severna Amerika, 7600 km, dva meseca. Mislil sem, da bom v Evropi prišel do odgovorov, ki sem jih iskal, preden sem šel. Zdaj pa v Ameriko odhajam z več vprašanji, kot sem jih imel na začetku. Pogoltnem velik cmok in že smo v zraku!
Tomaž Humar, sep 2015
Več na povezavi: www.tomazhumarbike.com
Sin Tomaža Humarja želi biti najmlajši človek, ki je prekolesaril svet
19-letni Tomaž Humar, sin legendarnega alpinista z enakim imenom, stopa po ekstremnih poteh svojega očeta.
Želi si biti najmlajši človek, ki je prekolesaril svet.
19-letni Tomaž Humar, sin legendarnega alpinista z enakim imenom, je na posebni misiji.
Želi si postaviti starostni rekord v kolesarjenju okrog sveta.
Če se do ciljne točke – Debrecen na Madžarskem, ki je hkrati tudi njegova izhodiščna točka – vrne do 4. marca 2016,
bo starostni rekord njegov.
Osnovne informacije o projektu:
Tomaž Humar bo v okviru projekta prekolesaril skoraj 29 tisoč kilometrov.
Že pred dnevi je prebil magično mejo 20 tisoč kilometrov. Na kolesu bo preživel 200 dni, pot ga bo vodila čez pet celin (Evropo, Afriko,
Severno Ameriko, Avstralijo, Novo Zelandijo in Azijo). Če želi postaviti nov
svetovni rekord – trenutno je rekord v lasti Toma Daviesa, ki je zemeljsko oblo
prekolesaril pri 19 letih in 314 dneh – se mora v Debrecen pripeljati pred 4. marcem 2016.
Takrat bo star 19 let in 313 dni.
Humar je pred dnevi prebil magično mejo 20 tisoč kilometrov. Pred njim jih je še 10 tisoč.
Z zdravstvenimi težavami in slabo finančno popotnico na pot
Sin znanega alpinista Tomaža Humarja, ki je umrl leta 2009, se je na kolesarsko popotovanje okoli zemeljske oble podal 3. avgusta letos. Z zdravstvenimi težavami na plečih in slabo finančno popotnico. Poldrugi mesec pred predvidenim odhodom je namreč nerodno padel, si pri tem poškodoval obraz – dobil je 20 šivov, brazgotine si še danes ščiti z debelo plastjo zaščitne kreme – ter dodobra načel živce, ki jih je moral enakomerno razdeliti med maturitetne obveznosti, s katerimi je sklenil srednješolsko izobraževanje, in kolesarske priprave. Pri sponzorjih je bil ničodstotno uspešen, kot je zapisal na svoji spletni strani, to pa ga je še dodatno utrdilo v veri, da se lahko stoodstotno zanese samo nase.
Vesel, da se ni predal ob prvi oviri
Poldrugi mesec pred predvidenim odhodom je
nesrečno padel in si hudo poškodoval obraz.
Poudaril je, da za takšen projekt ne smeš imeti pomislekov, pač pa neomajno vero in nekaj sreče. “Za ta projekt sem na kocko postavil vse, kar sem imel, in zdaj po več kot 145 dneh na poti lahko rečem, da sem vesel, da se nisem predal ob prvi oviri. Na tiste težke dni zdaj gledam povsem drugače, kot bi, če bi se vdal vnaprej. Ni še konec, želim si le, da bi se domov vrnil živ, zdrav in nepoškodovan. Preostalo ni pomembno. Če bo padel rekord, pa super. Potem bom vesel, srečen in hvaležen.”
Ponosen na dediščino očeta Tomaža Humarja
ne smeš odnehati takrat, ko ti je težko.
Dediščine svojega očeta ne skriva. “Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. A ob tem ne smem pozabiti na svojo mami, ki je ključni člen za vse uspehe naše družine. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dveh stvari. V življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko. Tega se bom držal tudi v prihodnje,” zagotavlja mladi Humar. Vesel je, da bo enkrat v prihodnosti svojim otrokom lahko pokazal, čigava kri se pretaka v njih. “Življenje je zelo preprosto. Živiš 40 ali 80 let, pomembno pa je le to, da v tem času postoriš toliko, da bodo dejanja, ki bodo ostala po naši smrti, odmevala v večnost.”
Pot ga bo vodila čez pet celin. Trenutno kolesari
po Avstraliji
Postanek pred znamenitimi Niagarskimi slapovi
Najlažje bi bilo s prstom kazati na druge, a tega ne bo počel
Večina ljudi bi se ob takem razpletu dogodkov zamislila, češ, da jim usoda verjetno sporoča, da jim pot ni usojena, a Tomaž razmišlja ravno obratno. “Najlažje bi bilo reči, da mi ni usojeno, in se smiliti samemu sebi ter vse življenje s prstom kazati na nekaj ali nekoga kot razlog za osebni neuspeh. Sam sem to dojel kot preizkus, kako močno si tega želim. Očitno dovolj!”
Če bi znal odgovoriti na vprašanje ‘zakaj’, verjetno sploh ne bi šel na pot
“Ne gre za dokazovanje ega, ampak zgolj za to,
da veš, da zmoreš, če nekaj res hočeš.”
Ob vprašanju, kaj ga je sploh gnalo na pot, ostaja skrivnosten. “Če bi vedel, verjetno sploh ne bi šel. Včasih je ravno to zadosten razlog, da greš. Naj pri tem ostane, čeprav je razlogov mnogo več.” Pravi, da mu vprašanje o razlogih za odhod zastavlja skorajda vsak, ki ga sreča, njemu pa ob tem po glavi roji zgolj besedilo skladbe Mi plešemo skupine Prljavo kazalište, kjer se del besedila glasi: I zato, što sam tako mlad. (Zato, ker sem tako mlad.) “Jugo rock me drži pokonci ob težkih dneh. Ta razlog mi je še najbolj všeč,” pravi in dodaja: “Ne gre za dokazovanje ega, ampak zgolj za to, da veš, da zmoreš, če nekaj res hočeš. Gre za občutek, ki se ga ne da kupiti, lahko pa si ga prigaraš! V prvi vrsti gre zase, v drugi za družino, v tretji pa za narod!” Z motivacijo nima težav. Pravi, da je glede na to, v kakšnem položaju se je znašel pred pol leta, hvaležen za vsak še tako “prekleto težak dan”.
Svet bo obkrožil s kolesom Trek fx 7.4 in 35-litrskim nahrbtnikom na ramenih.Vse nosi s seboj
Tomaž po svetu potuje s kolesom Trek fx 7.4. Pravi, da ni najlažji, ni najdražji, ima pa značaj, podoben svojemu lastniku. S seboj nosi 35-litrski nahrbtnik, ki, odvisno od etape, tehta med šest in deset kilogramov. Za komunikacijo z domovino uporablja izključno brezžično povezavo, torej Wi-Fi, saj bi bili sicer stroški telefonskih pogovorov astronomski. “Z domačimi se slišimo, a bolj kot stik po telefonu mi je pomemben stik preko misli. Prazna glava je za take podvige najboljša. Preveč informaciji bi mi zgolj jemalo koncentracijo, oziroma, če povem na kratko, z dogajanjem v Sloveniji nisem na tekočem.”
“Večina mi pravi da sem nor, pa še prav imajo!”
Za vse na poti skrbi sam. Prenočišča si poišče prek spletnega portala Couchsurfing, kar pomeni, da prenočuje pri domačinih in tako kar največ odnese od poti. To je najcenejša pot, pri tem pa spoznava nove ljudi in izve marsikaj zanimivega, kar mu lahko olajša pot. “Če me boste gostili, boste najbrž priča utrujenemu najstniku, ki nujno potrebuje prho in ki bi mu prijalo kakih 20 hamburgerjev,” je zapisal na uradni spletni strani projekta. Pravi, da so ti ljudje dodana vrednost na njegovi poti, ter da se povsod najdejo dobri ljudje in lepi kraji. “Večina mi pravi, da sem nor, pa še prav imajo!”
http://www.slovenci.si/tomaz-humar-zda-v-dobrem-in-zlu/